Ta kri -
še dolgo tekla bo naprej.
Me izpirala ti iz mesa in giba,
me utapljala ti v glasu,
v tišini, me trgala iz tvojih trdnih tal.

Enkrat res -
odplaviš me v deževno noč.
Ne vrela kri, ne hladen dež,
ne utopi, izpere tebe,
še vedno neiztrgan si iz svojih trdnih tal.

Dovolj ga je, da se pokriješ z njim,
do vratu vsaj, če ne čez glavo;
ti zlahka umiri šklepet razredčenih kosti,
pod njim, ko bi, živiš, ko ne bi bil, te ni.

Vzemi si, ubij z nasmehom, če le gre
z objemom mi oči, od majhnega
premalo so okrogle, še
vsakič se v tisoče zdrobijo v tujem žepu.

Varno prazne, do konca so oprane,
z veseljem jih vzameš si domov;
na sinje modro obarvajo ti stene, v njih
ostaneš sam, občudovan od tisoče zrcal.

to danes vdan, premagan zlivaš v grez…
prebuden v zasedi, čakajoč godoja,
še nerojen ti umre v kalnosti obzorja,
ko uzreš mu skromne rahle sence

si v gladini, ledeniško beli, preprozorni…
še topel pisan prah te zrezane jeseni
pomirjajoče nežno krije, skrije ti
kar slutiš, da človeško je telo in duša,

razpihano nebo, deviškost prvega snega…
le volkovi, lovci in neveden plen
ti podijo se po ledu ostre zime,
edini hranijo, mirijo podivjano ti žival.

Kapljam še
vrelo sladko kri
si na parket izza brušenih prebelih zob…
Z očmi pa…
še vedno neutrudno,
in kot v grozi na silo porojenega mladiča -
ji brišem sled utripa s prestrašenih si rok…

…

Izhlapevam v
trpkem vonju sebe,
se sem in tja zložim v privid…
Z očmi pa…
še vedno neutrudno,
in kot v kalnem žaru lažnih diamantov -
z vsiljenim si bliščem bede zaslepim uvid.

Ta kraj je svet,…
ne dam ti nič -
ničesar ti
ne vzamem…

…izpran krvi…
začutiš jo v sebi -
kot stopil bi v sonce
v njej žariš…

…je mučeniške sled.
ta ni ti tuja -
še slišiš nje
oddaljeno bučanje…

Toda domisli strašnega se dne…
za vedno bo v tebi -
morda zato,
da z drugim ga deliš?

…in mrtva skala rdeč požene cvet!
čudno… zakaj se zdi -
da tudi tvoje lice
zdaj postaja lažje?

Če sklonil si se
čisto blizu -
za hip utonil si v njeno večnost.
Sezul vso težo sodbe
in v milini sebe
se kot mladič v sveže trave zapodil,
ji željno, nežno grizel drobno si telo.

Kot svila mehka
in svetleča -
je trepetala v vetriču najinih oči.
Sem in tja obstala,
kot da prosi svoj objem,
včasih solzna, že roteča,
naj, če le gre, je ne ubije strah.

Zdaj krč v času
ji je ranil krila -
zdrobil v črepinje njen drget.
Nekje ob zaprašeni poti
iz odmevov, zlizanih spominov,
in če res potrudiš se,
in če vse je čisto mirno, tiho…

…še slišiš pesmi najine šepet.