Podarim sebe
Sezuj pogumno mi, prekleto,
to dolgo piškavo telo, postanih
senc, kar bi lahko bilo,
še toplo, sveže se zloži v tvojo dlan.
Dovolj ga je, da se pokriješ z njim,
do vratu vsaj, če ne čez glavo;
ti zlahka umiri šklepet razredčenih kosti,
pod njim, ko bi, živiš, ko ne bi bil, te ni.
Vzemi si, ubij z nasmehom, če le gre
z objemom mi oči, od majhnega
premalo so okrogle, še
vsakič se v tisoče zdrobijo v tujem žepu.
Varno prazne, do konca so oprane,
z veseljem jih vzameš si domov;
na sinje modro obarvajo ti stene, v njih
ostaneš sam, občudovan od tisoče zrcal.
Komentarji(2)


