Vse manj človek
nevarni sunki vetra suhih listov
barvo soka prehitro ti topijo.
kar v žareč odtis življenja v njih
še včeraj kurilo je ogenj soncu,
to danes vdan, premagan zlivaš v grez…
prebuden v zasedi, čakajoč godoja,
še nerojen ti umre v kalnosti obzorja,
ko uzreš mu skromne rahle sence
si v gladini, ledeniško beli, preprozorni…
še topel pisan prah te zrezane jeseni
pomirjajoče nežno krije, skrije ti
kar slutiš, da človeško je telo in duša,
razpihano nebo, deviškost prvega snega…
le volkovi, lovci in neveden plen
ti podijo se po ledu ostre zime,
edini hranijo, mirijo podivjano ti žival.
Podivjana žival, lahko nekdo, ki bi hranil se z instinkti, pa ga civilizacija pretvarja v drugo bitje, ki naj bi bil človek in obratno. Od človeka pričakujemo, da je pogumen in se bori za višje cilje, a ima toliko razpotij, ki osmišljajo različne cilje, ljudje gredo po različnih poteh, nekateri se bojujejo za “prav” in “dobro”, nekateri so izgubili smisel, nekateri ga nikoli našli niso. In nekateri so postali utesnjeni, svoboda je postala iluzija. Bi bila morda resnična, če bi bil človek vse manj človek…
Saj je človek tisti, ki je postavil vse nenaravne meje…ne samo sebi, tudi živalim in rastlinam…
Kaj smo svobodni samo, ko smo skrajno ogroženi, in odreagiramo instinktivno, ker samoohranjamo življenje?
To so moja razmišljanja ob tej pesmi, nisem hotela razmišljati o moralni “dehumanizaciji”, ker
včasih razmišljam o razvoju nasploh in vem, da je
redko linearna funkcija…ne vem, kam človek v resnici gre, prekratek čas lahko ozavestimo….
Vsekakor zanimiva pesem, zelo slikovito napisana.
lp
Nevenka
Tvoje razmišljanje - komentar današnjega časa in predvsem ljudi v njem je več kot ustrezen. Morda pa se res bližamo “skrajni ogroženosti”:)? Ravnovesje med humanim (altruizem? medosebna povezanost & sodelovanje? “ker cenim življenje”?) in animalnim (egoizem? preživetje najbolj ustreznega? “ker cenim sebe”?) se res že nevarno ruši na stran slednjega… Najbrž je pa tudi ta pojav le točka / segment v “the ultimate” življenjski krivulji:) - sinusni. V pesmi vsekakor lahko najdeš tudi to, o čemer nisi hotela razmišljati:) - moralno dehumanizacijo namreč.
(Vsaj?:)) še eno ozadje: so trenutki / obdobja, ko zaradi samega kročenja “živali” v sebi ali pa zgolj zavedanja lastne zmedenosti v času in prostoru človek žrtvuje del sebe - postane manj human; “človek” v njem postane preveč previden, preveč v zasedi, svoje cilje, želje in poslanstvo namenoma zreducira v absurd “Godoja”, izgublja lastno definicijo. Izpade vkopan v led, pasiven, distanciran in nedostopen. Pa vendar je morda takrat takšno početje še največji odraz humanosti v njem:)?
lpu