Postoj, kdor mimo greš!
Postoj, kdor mimo greš!
zajemi sapo -
samo za hip
upri oči v moj obraz…
Ta kraj je svet,…
ne dam ti nič -
ničesar ti
ne vzamem…
…izpran krvi…
začutiš jo v sebi -
kot stopil bi v sonce
v njej žariš…
…je mučeniške sled.
ta ni ti tuja -
še slišiš nje
oddaljeno bučanje…
Toda domisli strašnega se dne…
za vedno bo v tebi -
morda zato,
da z drugim ga deliš?
…in mrtva skala rdeč požene cvet!
čudno… zakaj se zdi -
da tudi tvoje lice
zdaj postaja lažje?
Pesem, ki je gotovo posvečena obeležju dogodkov, ki so se usodno zapisali v spomin mnogih ljudi, z veliko bolečino v srcu. Ob tem, ko je ljudem omogočeno, da jo soobčutijo in delijo jim je odprta tudi pot do tolažbe in tega, čemur ponavadi pravimo odpuščanje. Ko prebiram to pesem imam svobodo, da razmišljam o tem koliko takih krajev je na svetu…pa vendar nehote pomislim tudi na versko interpretacijo, ki asociira na Kristusovo trpljenje v imenu človeštva.
Če preberemo, samo prve vereze pesmi preberemo
osnovno misel pesmi, ki je potem razgrajena pod vsakim prvim verzom v bolj intimen nagovor posamezniku.
Vsekakor zanimiva pesem po svojem sporočilu in obliki.
lp Nevenka
Ja, res je. Njeno ozadje je empatija, pravzaprav njen končni efekt. Sočutje / podoživetje / samo spomin na nekaj lastnega in sorodnega temu, kar stoji pred teboj, te na nek čuden način osvobaja. Še bolj zanimivo pa se zdi, da takega efekta ne doživimo le skozi “živ stik” s človekom; včasih se pojavi tudi ob vživetju v “fikcijo” - kot je to v primeru Spomenika talcem (tam je celotni proces močno “olajšan” s pripisom Župančičeve mojstrovine:)). Zdi pa se, da nas v empatijo lahko potegnejo situacije, ki so čustveno močnejše od naših lastnih v danem trenutku - pa to ne velja zgolj za t.i. negativna čustva, v bistvu za vsa (mogoče zato pravimo, da je “smeh nalezljiv”?).
lp urszula
Opisan doživljajski efekt sprožajo simboli. V sebi združujejo najmočnejša čustvovanja, navadno povezana z ekstremnimi izkustvi. Tudi poezija, če je vklesana v spomenik, ki simbolizira trpljenje, smrt, zmago …, zadobi zaradi svoje simboličnosti dodatno razsežnost, o kateri sta se, se mi zdi, sporazumeli z Nevenko.
Urszula, lepo si vgradila svoje verze v Župančičev poetični nagovor, nehote so se navzeli njegove svečane intonacije, zato si lahko vsebino njegovih verzov intenzivno poglabljala skozi lastno doživljanje. V zadnjih dveh kiticah, se mi zdi, pa ti je koncentracija malo popustila, saj notranji ritem ni do kraja uslišan. Vsaj jaz slišim odmev vklesanih verzov drugače, kar pa seveda še nič ne pomeni. Simboli imajo pač ravno zato tako močno govorico, ker so maksimalno splošni in delujejo
na vsakega od nas popolnoma različno, kljub temu, da nam sporočajo eno in isto.
LpM
Hvala za komentar, Maatjazh. In ja, imaš prav - to, kar je zmotilo tebe, je tisto, zaradi česar mi ta pesem “ne da miru”:), pa do tvojega opažanja nisem dojela, kaj to je - se tut meni sami zdi, da bi sicer isto morala povedati drugače. Ravno o tem (izpiljenju izraza do mere, ko se res do konca najdeš v njem) sem danes pisala Nevenki v komentarju na eno njenih pesmi…
lp urszula