Še slišiš pesmi najine šepet
Rojena je bila
v znamenju veselja -
takrat objel si jo kot svojo kri.
S poljubi tvojimi večerov
in v smehu stkana
je prihajala na varno,
tam v rahlem dihu najinih noči.
Če sklonil si se
čisto blizu -
za hip utonil si v njeno večnost.
Sezul vso težo sodbe
in v milini sebe
se kot mladič v sveže trave zapodil,
ji željno, nežno grizel drobno si telo.
Kot svila mehka
in svetleča -
je trepetala v vetriču najinih oči.
Sem in tja obstala,
kot da prosi svoj objem,
včasih solzna, že roteča,
naj, če le gre, je ne ubije strah.
Zdaj krč v času
ji je ranil krila -
zdrobil v črepinje njen drget.
Nekje ob zaprašeni poti
iz odmevov, zlizanih spominov,
in če res potrudiš se,
in če vse je čisto mirno, tiho…
…še slišiš pesmi najine šepet.
Še slišim.
Verjamem. Zakaj imamo ljudje (samo nekateri? samo včasih?) tak problem s sprejemanjem “milnih mehurčkov”:)? Nič več kot prgišče čistega zraka, ujeto v čudovito pisano plast milnice… Pa hkrati največ, kar sploh lahko je.
To je zaradi oči, skozi katere gledamo. In zaradi src, s katerimi utripamo.
Meni se zdi, da šepet postaja vedno glasnejši — z vsakim zlogom, verzom, kitico, mislijo in čustvom, ki potuje po tirih besed in z vsakim zamahom v kalnem.
lpk